……na kolesih in v pesku……
Valencia je ena tistih mest, kjer si rečeš: “Zakaj že ne živimo tukaj?” Potem pa se spomniš, da si avgusta prepoten kot paella na ognju in da je siesta tukaj resna stvar.
Kljub temu smo se naša družinska ekipa torej z otroci, (ki sta naju prekašala v energiji) odločili, da iz Valencie iztisnemo maksimum – dobesedno, saj smo popili litre sveže iztisnjenega pomarančnega soka.
Kolesarska ekspedicija
po bivši reki Turia
Ker smo ambiciozni popotniki, smo si takoj prvi dan najeli kolesa. Valencia je namreč mesto, ki te skoraj prisili, da postaneš kolesarski entuziast – ima 150 km kolesarskih poti! Kolesarjenje po Jardín del Turia, dolgem zelenem parku, ki je nastal na mestu nekdanje reke Turia (reko so po hudih poplavah premaknili iz mesta, kar je verjetno ena najbolj ambicioznih selitev v zgodovini), je prava atrakcija. Tako smo namesto gužvanja v avtobusih lahkotno vijugali mimo palm, eksotičnih rastlin in otrok, ki so se metali po igralih.😍
Park je dolg skoraj 10 km, kar pomeni, da smo mimogrede videli ogromno znamenitosti. Med drugim smo se ustavili pri Ciudad de las Artes y las Ciencias – ultra futurističnem kompleksu, kjer se človek vpraša, ali je v Valencii res leto 2017 ( takrat smo bili) ali smo po nesreči pristali v 2125.
Ciudad de las Artes y las Ciencias je mesto v malem, prepoznavni znak Valencie, kjer se nahaja akvarij, muzej znanosti, planetarij in 3D kino, operna hiša, namenska dvorana in botanični prehod. V Oceanogràficu, največjem akvariju v Evropi, smo občudovali morske pse, mante, bele kite beluga, tjulne, delfine in pingvine, ki so imeli bistveno boljše pogoje za življenje kot mi v tistem trenutku (klima!). Ogledali smo si tudi predstavo z delfini.
Obiskali smo tudi muzej znanosti v El Museu de les Ciencies in si ogledali interaktiven muzej, ki nam je bil vsem izredno zanimiv. Naslednji dan smo obiskali 3D kino v L-Hemisferic, kjer lahko izbirate med projekcijo vesolja, oceanov, dinozavrov, amazonskega gozda,….
Valencijska tržnica
naš drugi dom
Ko je človek v Valencii, je nemogoče, da ne bi vsaj petkrat obiskal legendarne Mercado Central. Naš apartma, ki smo ga najeli prek AirBnB-ja v Ruzafa je bil čisto blizu, tako, da smo vsak dan šli vsaj enkrat preverit, ali so pomaranče še vedno sveže (so bile). Tržnica je ogromna, pisana in nabito polna vseh mogočih dobrot – jamón, olive, sveže ribe, churosi, siri, začimbe in dišave, ki te že ob osmih zjutraj prepričajo, da je čas za tapase.
Plaža, pesek in najcenejše pivo
En dan smo se s kolesi odpravili na Playa de la Malvarrosa, kjer smo prvič resnično začutili valencijsko sproščenost – pesek pod nogami, morje pred nami in vrstico lokalov, kjer lahko na enem koncu piješ sangrio, pivo za en euro, na drugem pa kavo, vse to medtem ko opazuješ, kako domačini v popolnem ritmu življenja debatirajo, gestikulirajo in se ne sekirajo za nič.
Da bi ostali čim bolj avtentični, smo jedli, kar jedo lokalci: paello (seveda saj je tukaj doma!), fideuà (morsko različico paelle s tankimi testeninami namesto riža), horchato (sladek napitek iz zemeljskih mandljev, ki se ga pije z mehkim pecivom fartón), ter tapase vseh vrst – od patatas bravas do kroketov s pršutom.
Valencia – pošta iz Harry Potterja
šoping in palačinke s prijatelji
Valencia ni samo mesto kolesarjev, paelle in pomarančnega soka – ima tudi pošto, ki izgleda, kot da so v njej zaposlili čarovnike iz Harry Potterja. Ko smo vstopili v Edificio de Correos, glavno poštno stavbo, smo imeli občutek, da bomo namesto znamk dobili vabilo na Bradavičarko. Ogromna steklena kupola, starinski pulti in vzdušje, ki te za trenutek teleportira v preteklost, so nas popolnoma očarali (čeprav smo prišli samo pogledat, ne oddajat pisem sove).
Seveda pa Valencia ne bi bila prava brez šopinga. Ulica, ki je za nas postala glavna šoping cona, je bila Calle de Colón – dolga, polna trgovin, ki so Niko in predvsem mene zvabile vase velikokrat. Sledilo je logično nadaljevanje: preračunavanje, kako spraviti vse nakupljeno v kovčke. Spoiler: komaj smo jih zaprli.
Plaza de Toros – pridih španske tradicije
Le nekaj korakov stran stoji Plaza de Toros de Valencia, ena najbolj impresivnih aren za bikoborbe v Španiji. Zgrajena je bila med letoma 1850 in 1860 po vzoru rimskih amfiteatrov ter sprejme okoli 10.500 gledalcev. Čeprav so bikoborbe danes predmet polemik, so še vedno pomemben del lokalne tradicije, še posebej med festivalom Fallas in v julijskem velesejmu. Če se ne želite udeležiti bikoborbe, tako kot mi, lahko obiščete Muzej bikoborb, ki prikazuje zgodovino in kulturo te discipline.
Obe stavbi pošta in arena stojita ena zraven druge in sta odličen primer bogate valencijske zgodovine in vredni obiska – ne glede na to, ali vas zanima arhitektura, kultura ali zgodovina.
Za piko na i našemu potovanju smo se v Valencii srečali s prijatelji Martino in Matjažem, ki sta nas povabila na slastne palačinke. Po vseh dneh paelle in tapasov je bil ta sladki odmik več kot dobrodošel, še posebej v tako odlični družbi.
Največji kulturni šok smo doživeli, ko smo ob enajstih zvečer mislili, da se mesto počasi umirja – pa smo ugotovili, da se šele ogreva. Po večerji so domačini komaj začeli s svojimi večernimi debatami in zabavami. Ulice so bile polne še dolgo v noč, otroci so se igrali ob polnoči, ob drugi zjutraj pa se je zdelo, da življenje šele zares steče.
Če bi na hitro povzela Valencio: kolesa, paella, pomarančni sok, Oceanogràfic, pesek pod nogami, smeh na ulicah in življenje, ki se nikoli ne ustavi. Se še vrnemo – mogoče tokrat izven avgusta, da ne bomo tekmovali s soncem, kdo bo bolj vroč.
