Ciper (grški in turški del)

8 dnevni potopis po Cipru

Konec avgusta smo družinsko spakirali kopalke, sončno kremo in optimizem ter poleteli na Ciper – otok, kjer je Afrodita menda izstopila iz pene, mi pa iz letala v Paphosu, rahlo zmečkani a z velikimi pričakovanji.

💡 Dragocen nasvet glede prehajanja meje med grškim in turškim delom Cipra

To je ena tistih informacij, ki jih je res dobro vedeti, še preden začneš načrtovati pot po Cipru. Če pristaneš na turški strani otoka, tamkajšnja rentacar podjetja ne dovoljujejo vožnje na grški del. Avto moraš pustiti na parkirišču tik ob meji, potem pa nadaljevati pot z avtobusom ali drugim prevozom na grški strani, kjer si seveda lahko znova najameš avto a to pomeni dodatne stroške in nekaj organizacije.

Mi smo se zato odločili za bolj preprosto in ekonomično možnost. Pristali smo na grškem delu, v Paphosu, in izbrali rentacar, ki dovoljuje prehod meje na turško stran. Tako smo lahko z enim avtom raziskovali celoten otok, brez menjavanja prevozov in dodatnih komplikacij.

Pomembno pa je vedeti, da grško zavarovanje na turškem delu ne velja, kar pomeni, da greš tja na lastno odgovornost. Na turški meji moraš plačati dodatno zavarovanje za avto (okoli 20 €). Postopek je nekoliko nenavaden – oddajaš potne liste, nato ti povedo, da avto parkiraš na parkirišču ob meji, greš do okenca, kjer poravnaš zavarovanje, potem pa z računom prevzameš potne liste pri cariniku.

Zanimiva, malce nenavadna izkušnja, ki doda potovanju poseben pečat.

💡 Dragocen nasvet glede vtičnic

Na Cipru uporabljajo britanski tip vtičnic (tip G), zato boste za polnjenje telefonov, računalnikov in ostalih naprav potrebovali ustrezen adapter. Res je, da smo imeli v vsakem apartmaju na voljo nekaj adapterjev, vendar jih je bilo premalo za vse naše naprave , na koncu smo potrebovali še vsaj tri dodatne.

Moj nasvet: adapterje si kupite že doma, najbolje v kakšni ugodni “kitajski” trgovini ali jih naročite prek spleta. Tako si boste prihranili čas in nepotrebno iskanje trgovin na destinaciji, kjer so adapterji pogosto dražji ali pa jih sploh ni tako lahko najti.

Še ena posebnost Cipra – precej varčujejo z elektriko. V apartmajih imajo skoraj vsi aparati svoje ločeno stikalo za vklop elektrike: mikrovalovna pečica, klima, hladilnik, štedilnik, pomivalni stroj … prav vsak ima svoje stikalo na steni. Če stikala ne vklopite, aparat preprosto ne deluje, čeprav je priklopljen v vtičnico.

Ponekod je tudi klima časovno omejena , deluje eno uro, nato se samodejno izklopi, potem pa jo lahko čez eno uro ponovno vklopite. To je dobro vedeti predvsem v poletnih mesecih, ko so temperature visoke.

Skratka:

✔ adapterje kupite že pred potovanjem

✔ preverite stikala za posamezne aparate

✔ ne bodite presenečeni, če se klima sama ugasne

Majhna nasveta, ki vam lahko prihrani kar nekaj živcev na dopustu 😊

Dan 1 – Paphos

Dopoldne smo pristali v Paphosu, prevzeli avto in se takoj odpeljali proti morju, saj je bilo treba preveriti, ali je voda res turkizna ali je to marketinški trik.

Zajtrk in kava ob plaži sta nas hitro spravila v “grški vibe”: polne plaže, ležalniki, vonj po sončni kremi. Sistem pa zanimiv, do ležalnika ne prideš kar tako! Dobiš številko in čakaš, da te stric pokliče, kot pri zdravniku. Mi smo bili številka 14.

Naročili smo si še ledeno kavo in nanjo čakali 40 minut, kmalu zatem pa nas je prišel iskat tudi stric, ker sta se naročena ležalnika sprostila, nekdo je šel domov in končno smo dočakali številko 14.

Po kopanju na Faros Beach, namestitvi, smo odšli na kosilo v taverni (vse, kar ima feta sir, je že samodejno božansko), zvečer pa smo naredili sprehod do Medieval Castle in obvezna pijača z družino v pristanišču.

Paphos nas je takoj osvojil – sproščen, prijeten in dišeč po morju in tzatzikiju. (koktejli 5,6 eur)

Dan 2 – Od Afroditine skale do “dragon fruit” plantaže

Zjutraj smo obrnili volan proti vzhodu. Prvi postanek: Petra tou Romiou, Afroditina skala. Pravijo, da če jo trikrat preplavaš, dobiš večno mladost, ljubezen in lepoto.

No, mi nismo iz vode prišli nič bolj lepi, ker so nas valovi konkretno premetavali, tako da smo namesto večne mladosti dobili le sol v nosu, praske in odrgnine po telesu.

Pot smo nadaljevali mimo Limassola, se ustavili na plaži White Stones in odkrili plantažo dragon fruitov, kjer so nam postregli s sveže stisnjenim sokom živo roza barve.

Pred Larnako smo želeli videti flaminge na slanem jezeru, a je bilo to recimo temu minimalistično obdobje narave. Jezero suho, flamingov pa ni niti za razglednico.

Larnaka pa – oh, Larnaka! Sončna promenada Finikoudes, glasba, vonj po morju in večerja, ki se je sprevrgla v maraton. Grški “meze” sistem: plačaš 30 evrov in ti nosijo krožnike, dokler ne prosiš za milost.

Dan 3 in 4 – Cape Greco, Aya Napa in Famagusta: od romantičnih mostov do žalostnih zidov

Pot do Cape Greca je bila kot vožnja skozi razglednico, modro nebo, skalnate obale in tisti občutek, da si prav na robu sveta.

Most zaljubljencev nas je pričakal v vsej svoji lepoti . To je mogočen naravni lok nad kristalno vodo, kjer vsakdo poskuša narediti popolno fotografijo ljubezni.

Spustili smo se še do Sea Caves, naravnih votlin ob obali, kamor se valovi zlivajo skozi skrivnostno orgelsko cev. Čudovito, surovo in prav malo filmsko.

Dan smo zaključili na plaži Aya Napa živahni, glasni in noro sproščeni. Turistična, ja, ampak tisti prijetni, mladostni kaos, kjer v zraku diši po koktejlih, sončni kremi in sreči.

Potem pa prihod v Famagusto – mesto z dvojno zgodbo. Čudovito staro jedro s katedralo sv. Nikolaja in Varosha, mesto duhov. Hoteli, ki so jih ljudje zapustili čez noč in življenje, ki se je ustavilo leta 1974. Ganljivo, tiho, žalostno.

Popoldne smo se spet vrnili v bolj žive barve, Long Beach, kopanje, večerja ob morju, sončni zahod, ki je vseeno nekako zacelil srce.

Dan 5 in 6 – Kyrenia: utrdbe, samostani in želve

Vožnja proti Kyrenii je trajala dobro uro in pol, a je bila prava panoramska poslastica. Ustavili smo se pri samostanu Bellapais, kjer so nam postregli s “tradicionalnimi palačinkami”  kar je vedno dober znak, tudi če ne veš točno, kaj je v njih.

V mestu smo raziskali trdnjavo, potem pa uživali v prostem času (sladoled, sonce, brez urnika).

Naslednji dan pa obisk plaže Alagadi, znane po želvah. Žal želvic nismo videli, a smo jih vseeno “srečali” na svoj način. Po celi plaži so bila označena gnezda, v vodi pa ostanki jajčnih lupin.

Izvedeli smo, da se mlade želve izvalijo ponoči in če imajo srečo, dosežejo morje. Videli smo tudi dva prostovoljca, ki skrbita izključno za njihove poti v življenje, čuvata plažo, nadzorujeta gnezda in pomagata malim morskim pustolovkam preživeti.

Mi pa smo z občudovanjem in kančkom ganjenosti ugotovili, da ima narava včasih boljši urnik kot mi.

Dan 7 – Nikozija, vinogradništvo in palačinke

Na poti proti Paphosu smo obiskali Nikozijo, zadnjo razdeljeno prestolnico na svetu. Mesto, kjer se zgodovina in sedanjost dobesedno srečata na sredini ulice.

Sprehod po Ledra Street je bil nekaj posebnega, hodiš po običajni nakupovalni ulici, polni kavarniškega vrveža in kar naenkrat prideš do turške meje.

Na drugi strani se svet spremeni, arhitektura, vonji, zvoki. V trenutku imaš občutek, kot da si stopil v Sarajevo na Baščaršijo.

Z velikim zanimanjem smo se zapodili v trgovine a nas je hitro presenetila realnost. Cene ponaredkov so bile precej višje, kot bi pričakovali: prašna majica za 50–80 €, torbice okoli 80 €, in “kao” Chanel torbica za 150 €.

Tudi spominki so bili vsaj dvakrat dražji kot na grški strani. Zato smo svoj šoping raje opravili tam, kjer so ljudje prijazni, kava diši po cimetu, in se še vedno lahko pogajaš za magnetek.

Po ogledu Büyük Han in Selimiye mošeje smo se odpravili naprej v hribe, do vasic Kakopetria in Omodos, kjer se vino toči, ljudje smejijo, in čas teče počasneje.

V Omodosu smo pristali v gostilni, kjer je bil lastnik Srb, kar je pomenilo, da smo se hitro počutili kot doma. Kosilo, smeh, potem pa še palačinke pri sosedu, kjer se je Nika zmenila, da dodajo njeno zamisel palačink na meni. ( Nika’s pancakes s karamelnim prelivom in karamelnim sladoledom).

Zvečer nas je čakala nočna vožnja nazaj v Paphos in zadnja ciprska noč – tista, ko si že malo nostalgičen a še vedno z nasmehom.

Dan 8 – Slovo od otoka 

Zjutraj let domov a v glavah veliko vtisov.

Ciper ima dva obraza: grški del – prijazen, urejen, cenejši; in turški del – zanimiv a drag in poln presenečenj.

Kebab za 12 €, kalamari za 16 €, 4 sladice za 55 € – račun, ki ti vzame sapo. Policaji povsod, radarji vsakih 500 metrov, kazni kot spominki. Turški del vlaga v hotele, pozablja pa na okolico. Mi smo imeli predsedniški apartma, marmor in razgled – a na smeti.

Na koncu smo sklenili: Paphos, Larnaka in grški del – to je naš Ciper. Sonce, morje, nasmejani ljudje in občutek, da si tam, kjer je Afrodita res vedela, kaj dela.

Zaključek – Ciper, sonce in mi

Na poti domov smo bili vsi malo tiho. Ne zato, ker bi bili utrujeni ampak, ker smo vsak zase premetavali vse tiste drobne trenutke, ki jih prinese takšno potovanje. Ko se skupaj izgubiš, skupaj najdeš pot, deliš sladoled, ko te sonce opeče in se smejiš, ko te premetavajo valovi medtem ko se boriš z njimi in ko dobiš praske, odrgnine in buške v morju,…. je to vse pač del zgodbe.
Ciper nas je naučil, da lepota ni samo v razgledih in fotkah, ampak v tem, da si skupaj, v avtu, na plaži, v vrsti za ležalnik ali ob večerji, ki traja tri ure. Da se smeh mojih otrok, pogovori ob pivu, koktejlih in tišina ob sončnem zahodu prepletejo v nekaj, kar se ne da zapakirati v kovček.
Domov smo se vrnili polni vtisov, soli v laseh in tiste mehke povezanosti, ki jo prinesejo skupna doživetja.
Ciper nam je dal sonce, spomine in še več, opomnil nas je, kako lepo je, ko imaš ob sebi ljudi, s katerimi ti je lepo že samo zato, ker so tam.