Moto tura na dveh kolesih: 2000 km vročine, ovinkov, toče in razgledov
1. dan: Kava, skale in 36 stopinj (380 km)
Začela sva v Kranjski Gori, hitro čez Trbiž, potem pa že prva postaja v Tolmeču, kjer si privoščiva prvo pravo italijansko kavo – tista, ki diši po dopustu in ima več karakterja kot povprečna turška kava.
Pot nadaljujeva čez Mauria Pass in se ustaviva ob čudovitem Lago di Misurina, kjer bi se najraje vrgla v vodo, če ne bi bila opremljena v polni motoristični opremi. Sledi še Cortina d’Ampezzo, Colle Santa Lucia in razgledni Passo Giau, nato Alleghe, Passo Fedaia in mogočna Marmolada, kjer naju je sonce že konkretno ogrelo.
Ko prispeva v Vigo di Fasso, imava pod čelado že skoraj savno in mlačen tuš, še nikoli ni bil tako dobrodošel. (hotel MySHH- 116 eur)
2. dan: Prelaz za prelazom (250 km)
Dan, ko postanejo ovinki adrenalin. Zjutraj štartava iz Viga di Fassa proti Bolzanu, nato čez Passo Mendola, Passo del Tonale in legendarni Passo Gavia, kjer ti dih zastane – najprej zaradi razgledov, potem pa še zaradi višine.
V Bormio se na kratko ustaviva, potem pa že plezava na Stelvio Pass, kjer naju ujame prava gorska nevihta. Kot da to ni dovolj, ugotoviva še, da imava skoraj prazen rezervoar, ker sva v dolini malo preveč zaupala usodi. Motor je bil žejen, midva pa še bolj nervozna.
Večer preživiva v Silandru, kjer prespiva v luštnem gorskem hotelu s pogledom na gore. (hotel Goldener Lowe 176 eur)
3. dan: Švica, Lihtenštajn ( 330 km)
Silandro naju zjutraj spusti proti severu – postanek ob Lago di Resia, ki slovi po zvoniku, ki kuka iz vode, potem pa naprej skozi Nauders in čez slikoviti Flüela Pass.
Davos pozdravi s švicarsko natančnostjo in dragim gorivom. Po Lihtenštajnu, kjer ne veš ali si na dopustu ali na poslovnem srečanju, dan zaključiva v Lucernu, v stanovanju Sonje – mamine prijateljice, ki nama ga je velikodušno posodila za dve noči. Sonja, hvala ti – zlata si! ❤️
4. dan: Dan za prijatelje in švicarske razglede (202 km)
Dan začneva z jutranjo kavo, sprehodom ob Lucernskem jezeru, nato pa malo mestnega vrveža. Po počitku sledi vožnja čez Klaussen Pass do Lachna, kjer se dobiva z najinima švicarskima prijateljema, Zoranom in Renato.
In ja – ko je kdo poklical Renata, sem se refleksno obračala jaz 😄
Dan je minil prehitro ob Züriškem jezeru, večerji in sproščenem klepetu. Zvečer se vrneva v Lucern v Sonjino stanovanje.
5. dan: Toča, tuneli in ledene roke (410 km)
Zapustiva Lucern in zavijeva proti Vaduzu, potem pa čez Bludenz, kjer naju na avtocesti dobesedno napade toča. Ne rahla prha – toča, ki bi jo čutil še Hulk. Ustaviva se pod prvo streho – midva in še cel promet. Promet stoji in čakamo, da groza iz neba neha padati. Nadaljujeva pot, zavijeva iz avtoceste v prvi bife, kjer si preštejeva modrice.
Naprej nadaljujeva na 15-kilometrski tunel (12 €), potem pa še Passo del Rombo, kjer Avstrijci zaračunajo še 18 €, a razgled vsaj malo omili udarec po denarnici. Temperatura pade na 11 stopinj, roke so mokre, pod kombinezonom pa že čutiva vlago, ki ne obeta nič dobrega.
Pri Passiria naju spet ulovi toča, ampak tokrat se peljeva ravno mimo gostilne. Hitro noter – klobasa, zavetje in vroča čokolada, bom kar s smetano, rečem natakarju, da se malo potolažim. V San Leonardo prispeva kot dva izmučena tabornika, komaj čakava vroč tuš in topel objem postelje. (hotel Das Bergland 169 eur)
6. dan: Zadnji spust proti domu (385 km)
Zadnji dan, a ceste še vedno ponujajo izzive. Čez Passo Giovo, postanek v Vipitenu, mimo Brunecka in Kartischa, potem pa znani Šmohor, kjer si privoščiva dunajca pa še enkrat Wurzenpass in… nazaj v Kranjsko Goro in domov.
Od motorja se kar težko posloviva. Mislim, da je tudi on čutil, da je bilo posebno.
✨ Zaključek najine moto avanture po Dolomitih
Za nama je 2000 kilometrov motorističnega doživetja, ki ga ne bova nikoli pozabila.
Doživela sva vse: od peklenske vročine 36 stopinj v polni opremi sredi Dolomitov, do 11 stopinj in meglene svežine visoko med italijanskimi vrhovi. Nevihta, dež, prazna posoda za gorivo pa toča na avtocesti čez Avstrijo, ki je pustila buške in modrice – ne samo na motorju, ampak tudi na naju.
A kljub vsemu — ali pa prav zaradi tega — sva bila tam. Tam, kjer se ceste vijejo med skalami, kjer kravice mirno pasejo ob potočkih, kjer slišiš samo kravje zvonce in kjer vsak ovinek ponuja razgled, ki ti vzame dih.
To ni bila le vožnja. To je bilo življenje. Motoristično življenje. V vsej svoji surovi, nepopolni, čudoviti resničnosti.
In ponovila bi jo takoj. 🏍️
