Moto tura po Romuniji

1.dan: Slovenija, Arad
2.dan: Arad, Hunedoara – Grad Corvin, Turda (rudnik soli), Sebes
3.dan: Sebes, Transalpina, Ramnica Valcea, Curtea de Arges
4.dan: Curtea de Arges, Transfaragasan, Bran, Brašov (hotel Brilliant)
5.dan: Brašov, Shegesvar (rojstna hiša Vlada Drakule), Sibiu (most lažnivcev), Tau Bistra, Transalpina, Petrosani (hotel La Belle Epoque)
6.dan: Petrosani, Arad

• 1.dan: V soboto ob 7ih zjutraj smo z motoristoma in prijateljema Natašo in Kristjanom proti Romuniji štartali v polni opremi, s prikolico na kateri sta bila naložena dva motorja. Po avtocesti do Romunije smo s krajšimi postanki prispeli v mesto Arad okoli četrte ure popoldne. Ko sta fanta rešila prikolico naših težkih motorjev smo se odpravili na ogled mesta. Prespali smo v hotelu Miky.
• 2.dan: Po zajtrku so nas naši motorji že čakali. Veselo smo se odpravili na mototuro po Romuniji. Prvo mesto je bilo Hunedoara. Tukaj smo si ogledali grad kralja Matjaža, grad Corvin. Potem smo se odpeljali v mesto Turda. Ko smo parkirali svoje motorje smo se skoraj skuhali, kajti bilo je 37 stopinj. Malo prehitro sem se preoblekla v kratke hlače in majico brez rokavov, saj smo se potem spustili v zelo hladen rudnik soli. Iz 37 stopinj smo se ohladili na komaj 10 stopinj in voda, katero sem imela sparjeno v plastenki je bila, ko smo prišli iz rudnika, mrzla. Po ogledu rudnika smo se zopet oblekli v motoristično opremo in pot nadaljevali v mesto Sebes, kjer smo tudi prespali v lepem in urejenem hotelu Leul de Aur. Na večerji smo imeli srečo spoznati zelo prijaznega in pozitivno energičnega natakarja, kateremu smo seveda pustili napitnino. V Romuniji imajo na računih prav napisano, da napitnina ni vključena v ceno in da se napitnina pričakuje do 15 % od cene obroka, če si zadovoljen s postrežbo.
• 3. dan: Tretji dan našega potovanja je bil rezerviran za cesto, katero imajo motoristi najraje. Odpravili smo se v višje ležeč kraj Transalpina, najvišo gorsko cesto v Romuniji (2145m nadmorske višine). Tukaj je bila tudi temperatura zraka taka, da si lahko zopet dihal v vsej opremi. Iz 38 stopinj smo se spustili na 13 do 22 stopinj. Cesta, ki povezuje Transilvanijo in Oltenijo, je bila cesta, ki jo domačini imenujejo tudi Kraljeva cesta, zgrajena leta 1938 pod vladavino romunskega kralja Karola II., z gospodarskim, strateškim in vojaškim namenom, pozneje pa so jo med drugo svetovno vojno obnovili Nemci. Cesta je 98% asfaltirana in je sanjska motoristična pot za vsakega motorista. Transalpina pokriva več kot 100 kilometrov dolgih ovinkov, za vsakim pa se odpre pokrajina, ki ponuja neverjetne razglede na gore. Transalpina ima nespremenjeno in čisto lepoto, vendar ima zaradi svoje visoke nadmorske višine bolj suho pokrajino. Naredili smo par posnetkov, popili pijačo, pojedli klobaso in polento, ter krenili proti dolini in vročini, ki je bila na motorju nevzdržna. Med vožnjo mimo Ramnica Valcea smo opazili jezero v katerem bi se zaradi vročine (38 stopinj) najraje namočili, vendar nas je mulj v jezeru in ob njem od tega odvrnil. Hitro smo švignili mimo razgretega asfalta in pločevine v mesto Curtea de Arges, kjer smo prespali v zares lepem hotelu Casa Domneasca. Zvečer smo se osvežili v njihovem bazenu in jacuzziju.
• 4.dan: Po obilnem zajtrku smo se odpravili še na eno motoristično cesto Transfaragasan (2042m), ki velja za eno od najlepših – zaradi lepe zelene in raznolike pokrajine, za razliko od Transalpine. Poteka skozi najvišje gorske vrhove Romunije. Ima gozdove, jezera, slapove, mostove, predore in celo trdnjavo. Ob cesti smo naleteli na številne stojnice s hrano, kjer prodajajo slastne sire, salame in drugo okusno romunsko hrano ter dobrote. Pri jezeru Bâlea smo imeli odličen postanek za oddih, fotografiranje in ogled te neverjetne pokrajine, ki je darilo narave. Ob vzpenjanju na pokrajino Transfaragasan smo ob cesti med gozdno potjo srečali medveda ob katerem sva se z Draženom ustavila, mu dala jabolko, poslikala in peljala naprej do drugega medveda oz. medvedke, ki je imela dva mladiča, katera sta se razigrano igrala. Medvedko čisto nič nisva zanimala, zato sem v miru lahko posnela lušten video. Medvedi v tem gozdu so navajeni ljudi in pridejo sami ob cesto, kjer jih mimoidoči ljudje iz avta ali motorja hranijo. Po še nikoli doživeti izkušnji po ovinkasti cesti, strmih vzponih in srečanju na en meter z medvedi smo nadaljevali pot v Bran. V mestu Bran smo si ogledali grad grofa Vlada Dracule, ki me v notranjosti niti ni prepričal, kakor je do skrajnosti skomercializiran. V notranjosti so večinoma oblačila in pohištvo kraljice, na temo Drakule pa je namenjena samo eno soba. Zunanjost gradu se mi je zdela bolj fotogenična in mistična. Iz Brana smo se zapeljali v kraj Brašov, kjer smo tudi prespali v hotelu Brilliant. Brašov je znan po napisu na hribu kakor je napis Hollywood.
• 5.dan: Iz Brašovega smo se zjutraj ob 8.00 zapeljali do mesta Shegesvar, kjer smo si ogledali rojstno hišo Vlada Drakule. Tukaj smo doživeli več Drakule, kakor v gradu Bran. Nadaljevali smo pot v Sibiu. Tukaj je sonce tako pripekalo, da smo si slekli motoristično opremo in si peš ogledali znamenitosti lepega mesta. Med drugim smo si ogledali most lažnivcev in pojedli malico. Skupaj smo se odločili, da zaradi vročine zopet prečkamo pot skozi Transalpino (2145m n.v.) do mesta Petrosani. Zaradi vožnje po ovinkih in temperaturnega padca smo se na srečo spet rahlo osvežili. Prispeli smo v mesto Petrosani, kjer smo prespali v zelo lepo urejenem hotelu La Belle Epoque.
• 6.dan: Po naspani noči na boxspring postelji smo se odpeljali v mesto Arad, kjer nas je čakal avto s prikolico. Naredili smo še postanek in ohladitev in si ogledali jamo Bolli.
  • VTISI : Romunija ima zanimivo urejene hiše, nanizane eno zraven druge, hiše so različne barve, naselja so ponekod mavrična in od ceste jih loči ponekod betonski, ponekod ne, dovoz z jaški v katerem se zbira odpadna voda ali deževnica. Romuni so različni, večinoma so prijazni in motoriste pozdravljajo. Nekateri na cesti odstopajo prednost in se motorjem odmikajo, so pa tudi redke izjeme. Doživeli smo tudi to, da nam je Romun plačal pijačo na postanku. Bil je zelo zgovoren in povedal, da je včasih delal v Italiji. Nekateri se želijo slikati z motorjem, nekateri pohvalijo motor, otroci ob cestah med vasmi predvsem dečki pa so nam mahali in nas pozdravljali. Prevozili smo 1650 km, v spominu pa bo to vedno lepa in zanimiva mototura.