Kanarsko otočje – Lanzarote, s svojo slikovito, z lavo in s peskom prežeto pokrajino ponuja prečudovite kotičke, kjer si je moč napolniti baterije.
Z najetim avtom smo prevozili cel otok, ob obali uživali ob zvoku vetra in bučanja valov, občudovali lepoto palm – palmoredov in kaktusov, se predajali vonju morja in začutili pesek med prsti. Občudovali smo njihovo značilno nizko gradnjo hiš, ki so tradicionalno belo pobarvane z zelenimi ali modrimi okni in vrati. Za to se lahko zahvalimo njihovemu arhitektu Cesarju Manrique.
Lanzarote – teden pobega iz megle v kratke rokave
Februar, tik pred “slavno korono”
Medtem ko je doma megla tiščala k tlom, snežinke pa so se že teden dni trmasto lepile na avtomobile, smo mi pakirali japonke. V februarju! Še danes se spomnim občutka, ko smo v Ljubljani stopali po ledenem pločniku, nekaj ur pozneje pa izstopili na Lanzarotu – v topel veter, v kratke rokave, med palme in vulkane. Kot bi nekdo vmes prestavil letni čas.
To je bil naš teden družinskega pobega pred “slavno korono”, ko se še nismo zavedali, kako dragocen bo vsak trenutek potovanja.
Prvi vtis: Lunin planet s kanarskim temperamentom
Lanzarote ni otok, ki te ujame z bujno zeleno tropsko naravo. Ne. On te prevzame s svojo surovo lepoto – črno lavo, rdečimi vulkani in oceanom, ki se v sunkih razbija ob bizarnem obalnem reliefu. Tukaj se zdi, da je narava še vedno glavna umetnica, človek pa le njen občudovalec.
Kaj smo videli? Vse, kar otok ponuja.
Timanfaya – dežela ognja
Ogromna vulkanska pokrajina, kjer zemlja nekaj centimetrov pod površjem še vedno bruha vročino. Otroci so bili navdušeni, ko so vodiči v cevi spustili suho travo in je ta v trenutku zagorela. Izkušnja, ki je ne pozabiš. Občutek sem imela, kot da nas v avtobusu prevažajo po luni.
Jame in dvorane Cesarja Manriqua
Lanzarote brez Manriqua je kot Pariz brez Eifflovega stolpa.
- Jame Los Jameos del Agua – čarobno beljeno kamenje, modri bazen (v katerega ne smeš, ampak ga z užitkom gledaš) in beli albino rakci v vulkanskem jezeru.
- Cueva de los Verdes – podzemni svet, ki te sprehodi skozi vulkanske tunele in te na koncu preseneti s “skrivnostjo”, ki ti vzame dih.
Mirador del Río
Razgled, ki ti za trenutek ustavi čas. Z leve vulkani, spodaj turkizno morje, pred tabo La Graciosa, otok kot iz pravljice. Fotografije so videti kot razglednice – brez filtrov.
El Golfo in Laguna Verde
Zelena laguna ob črni plaži je skoraj nadrealistična. Otroci so nabirali nenavadne vulkanske kamenčke, mi pa smo v enem od lokalov jedli najboljšo ribo na žaru – svežo, preprosto, popolno.
Papagayo – rajske plaže
Februarsko sonce je prijetno, ne premočno. Ravno prav za kopalke, brisače in občutek, da si nekje daleč stran od zime. Valovi so bili igrivi, voda pa dovolj topla za kratek skok.
Kaktusov vrt
Makondo kaktusov vseh mogočih oblik in velikosti – od smešno drobnih do takšnih, ki bi jih objel samo enkrat v življenju. Najbolj fotogeničen vrt na otoku.
Utrip otoka: počasnost, ki zasvoji
Lanzarote je otok, ki ne hiti. Pričaka te s sproščenostjo, toplino domačinov in vonjem morja, ki je vedno nekje blizu. Med sprehodi ob obali, večernimi tapas krožniki in neskončnimi sprehodi med vulkani smo se kot družina res odklopili.
Zaključek: Teden, ki je dišal po svobodi
Ko danes gledamo nazaj, se zdi teden na Lanzarotu skoraj kot čarobni mehurček časa—zadnji neobremenjeni pobeg pred svetom, ki se je kmalu obrnil na glavo.
A prav zato ga imamo v še lepšem spominu: toplo sonce sredi zime, otroški smeh na črnih plažah in občutek, da lahko, če želimo, preprosto prestavimo zimo na drug kontinent.
Z možem sva si rekla zadnji dan, da bi na ta Kanarski otok prišla uživat, ko bova v penziji. 🤩









