Z motoristoma Blažem in Marijo, smo se ob 7:45 zjutraj med prvomajskimi prazniki, dobili na bencinski črpalki Lom. Polni pričakovanja po ponovnem motorističnem življenju, vožnji, spoznavanju novih mest, pokrajin in ljudi, smo veseli in spočiti, polni energije krenili proti toskanskem otoku Elba.
1.dan
smo se po avtocesti, na kateri je bila gneča iz Loma do mesta Bologna pripeljali okoli 13. ure.
Potovali smo 350km, z le enim postankom za malico na enem od počivališč v Italiji.
Veseli, da je skoraj več kot pol poti za nami smo parkirali motorje na bele oznake za motorje, kar pomeni v Italiji da je parking brezplačen.
Bologna je znana po najstarejši univerzi na svetu, znana je kot “debelo” mesto zaradi bogate kulinarike in “rdeče” mesto zaradi rdečih streh v španskem slogu. Opazili smo, kot v vsakem zgodovinskem mestu veliko stolpov, cerkva in lepih bazilik, katerih je v Italiji mnogo.
Po sprehodu po Bologni smo občudovali ozke hodnike, prehode, stojnice s sirom, pršutom, zelenjavo. Čisto slučajno smo se znašli dva koraka stran od znamenitega trga Grande in vstopili v Mercato di Mezzo. To je prostor – galerija, ki je v celoti posvečena domači italijanski kulinariki. Atmosfera oziroma ambient je bolj v vintage stilu. Za 15 eur na osebo smo naročili meni v katerem smo dobili glavno jed, sladico ali kozarec vina, vodo in kavo.
Po kosilu smo se napolnili z energijo in nadaljevali pot do prvega Toskanskega mesta Pistoia, kjer smo spali v hotelu Casale Dell’ Orso. Za luštno sobico z balkonom s pogledom na lepo naravo in njihovo vrtnarijo, z vključenim zajtrkom, smo plačali 90 eur na par.
Pistoia je glavno mesto pokrajine Toskana, je tipično italijansko srednjeveško mesto.
Mesto je znano kot vrtnarsko središče in res na vsakih 200 metrov opaziš vrtnarijo.
Dante je to mesto Pistoia omenil v svoji Božanski komediji.
2.dan
Smo se pripeljali v mesto Vinci, rojstni kraj Leonarda da Vinci. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo in ugotovili, da je imel dobro inspiracijo v oazi miru med lepo naravo.
Med vožnjo do srca Toskane – Sienne, smo se naužili toskanske dih-jemajoče pokrajine, rumenih odtenkov površine polj, visokih cipres, neskončnih nasadov vinogradov in starih oljk.
Dražen je večkrat v povezavi z mano med vožnjo slišal vzdihovanje aaaa ah. 🤩
Prispeli smo v Sienno, pojedli sladoled, popili kavo in se po kakšni uri sprehajanja in občudovanja tega lepega toskanskega mesta odpravili v
Saturnio, ki je znana po vročih zdravilnih vrelcih.
Tukaj so se fantje dobesedno celi namočili, punce pa smo si zmočile samo noge. Ozračje in voda je meni smrdela po žveplu, po gnilih jajcih.
Po osvežitvi smo nadaljevali pot v Folonico, obmorsko mesto, nekateri ji rečejo tudi mesto palm. Pred hotelom smo na koncu ture dali roke skupaj in srečni, da smo srečno končali moto dan pozdravili in zavpili bravo mi. Odšli smo na večerjo in se nekaj časa skupaj družili in smejali. Želeli smo pojesti še sladoled, vendar so bile slaščičarne v tem mestu že zaprte. Ura je bila deset zvečer.
Naslednji dan nas je čakal zopet naporen dan in z veseljem smo odšli v hotel na počitek.
3.dan
Tretji dan mototure nas je po obilnem zajtrku čakal otok Elba. Odpeljali smo se v trajektno luko in kupili karte. Za dve osebi in motor naju je prišlo 120 eur.
Motor so nam na trajektu pritrdili z vrvjo ob steno, mi pa smo odšli na palubo. Družbo nam je delal pol poti galeb, ki je bil izgleda lačen in osebi, ki se je peljala z nami na trajektu ukradel sendvič.
Približevali smo se kopnem, ko smo pred sabo zagledali čudovito Napoleonovo trdnjavo. Počasi smo prižgali svoje motorje in se zapeljali s trajekta. Posijalo je sonce in pripravljeni smo bili na raziskovanje tega rajskega otoka Elba. Prevozili smo cel otok in na koncu lačni pristali v restavraciji La curva, kjer imajo res dobro lokalno hrano za solidno ceno. Lastnik sicer ne govori angleško ampak sta njegova prijaznost in domač duh v tej restavraciji tako izjemna, da to restavracijo vsekakor priporočam, ocenila sem jo tudi na Tripadviserju. Pri računu nam je dal za pokušino požirek domačega črnega vina. Ker je bil tako dober, ne vem ali zato, ker ga nismo smeli popiti več ali kaj, smo kupili še liter domačega črnega vina za sabo.
Z dobrimi občutki in polnimi želodčki smo se odpravili do pristanišča, počakali trajekt in zaključili raziskovanje rajskega otoka Elba.
Pot smo nadaljevali v mesto Voltera, kjer smo si preko Bookinga rezervirali tudi sobo.
Večer smo zaključili z druženjem v bližnji restavraciji, kjer sem skoraj za večerjo naročila goloba. Natakarica mi je v polomljeni angleščini razlagala, da je colombaccio vrsta ptice in da je manjša kakor kokoš. Ko je prijateljica v prevajalnik vnesla colombaccio, sem hitro spremenila svoje naročilo.😁
4.dan
Ta dan nas je čakalo še 570 km do doma, potrebovali smo dobrih 7 ur.
Krenili smo proti domu in zadnje mesto, kjer smo se ustavili, je bil San Giminiano. Parkirali smo svoje motorje in se sprehodili po tlakovanih ulicah, občudovali starodavne zgradbe, ki so se dotikale neba, in se izgubili v ozkih prehodih, ki vodijo do skrivnih trgov in čarobnih vrtov. Razgled s stolpov je bil resnično spektakularen.
Na glavnem trgu San Giminiana smo si privoščili italijansko kavico in medtem, ko sem sedela in opazovala življenje, ki je potekalo okoli mene, sem se zavedala, da to ni bil le zaključek moje moto ture po Toskani. Bil je zaključek nepozabne izkušnje, ki je v meni pustila odtis za vedno. Vedno bom nosila spomine na slikovite ceste, neustavljive pašnike in šarmantna mesta Toskane v dobri družbi dveh prijateljev.
In za zaključek te nore mototure po Toskani bi rekla, da smo doživeli več kot le potovanje. Nismo samo premagovali ovinkov cest, ampak tudi ovire v življenju – in to v dobri družbi! Vozili smo se skozi vinograde kot pravi italijanski vitezi na motorjih, smejali smo se ob kozarčku vrhunskega vina in se izgubili v lepoti toskanskih gričev. Naše prijateljstvo je postalo močnejše, naši smehljaji pa širši. In čeprav smo se izgubili nekajkrat, smo na koncu vedno našli pot nazaj – tako kot v življenju. Toskana nas je naučila, da je najpomembnejše potovanje, ne cilj. In če imaš ob sebi ljubeče ljudi in motor, ki te nikoli ne pusti na cedilu, potem je vsaka avantura prava pustolovščina. Naslednjič, ko se bomo spet srečali na cesti, ne pozabite: življenje je kot mototura po Toskani – polno presenečenj, nasmehov in nepozabnih trenutkov!
Srečno pot!
Renata
